Nastja Klevže Blog

Kakšen čudovit,
fantastičnen dež
lije na zemljo
in jo spira in obnavlja!

Sintetično drevo ki bo zbiralo veliko količino CO2

Najnovejša študija univerze Columbia je umetno drevo, ki bo iz zraka sesalo ogljikov dioksid (CO2) znatno hitreje kot to opravljajo prava drevesa. Profesor Klaus Lackner, dela na tem projektu že dobrih deset let, ima upanje, da bo ta projekt zelo pripomogel k izboljšanju negativnih klimatskih sprememb.
Umetno drevo bo tako črpalo ogljikov dioksid, ki ga spuščajo v zrak avtomobili in letala. Kot nam zatrjuje profesor Lackner, bodo drevesa prilagodljiva po velikosti, tako se bodo lahko namestila kjerkoli.
Kako deluje?
Sintetično drevo črpa zrak ….
Here’s how it works: the synthetic tree gathers the greenhouse gas on a sorbent, cleans and pressures the carbon dioxide and then releases it. The technique of gas absorption resembles that of a sponge that collects water.

Drevo bo lahko v enem dnevi nabralo več kot tono ogljikovega dioksida. To je pa količina, ki jo v zrak izpusti približno 20 avtomobilov. Takšno drevo lahko veliko pripomore k boljšem zraku, vendar pa je cena ene takšne enote $30.000 USD.
Po podatkih o registriranih vozilih samo v ZDA je ta številka 135 miljonov avtomobilov, bi bil strošek za izgradnjo dovolj velika števila teh dreves ogromen, saj bi morali izgraditi približno 6.8 miljonov sintetičnih dreves, kar pa znese 204 miljarde ameriških dolarjev. Ker pa trenutno v svetu vlada recisija bo ta projekt za nekaj časa zastal, kljub vsem pozitivnim lastnostim.

Kakšen je naš pogled na svet?

Se vidimo kot del prijaznega vesolja
ali pa kot posameznik,
ki je ločen od celote in s tem drugih ljudi?
Ali čutimo samega sebe kot ustvarjalca svoje resničnosti
ali pa se nasprotno,
vidimo kot žrtev »naključne« igre življenja?

Pravi trenutek

“Pregovor pravi, da je lahko biti general po bitki.
Ko se vam zdi ali ko slutite,
da je trenutek ugoden za nekaj smiselnega,
se o tem iskreno vprašajte v svoji pameti
in v svoji vesti;
če se odgovor nagiblje v pritrdilno smer,
tvegajte.
Potem pa sproti spremljajte uspeh,
ali se niste morda zmotili.”

“Minuta, ki je minila, ne bo se povrnila: kar časa zamudiš, na veke ga zgubiš.” (Slomškov rek, ki je postal ljudski pregovor) Kako je pravi trenutek “domače zdravilo za dušo in telo”? Vsak trenutek je za nekaj najbolj ugoden. V vsakem je med možnostmi, kaj misliti in početi, ena najbolj smiselna. Vsak trenutek je pravi za nekaj. Vsak dan ima svojo nalogo.

Ni vseeno, ali človek v prostem popoldnevu bere lepe knjige, gre k nekomu na obisk, po nakupih, na daljši sprehod…; eno od tega je najbolj smiselno za to popoldne. Treba je le uvideti, za kaj je kateri od naših trenutkov pravi. In to storiti. Pri zavestni gojitvi svoje zdravilne in krepilne moči za zdravo življenje, za lepe medčloveške odnose in za duhovno-kulturno poglobljenost se človek lahko navadi, da čim bolj “izkoristi čas”. Ne, da bi živčno in nestrpno hlastal za vsem in garal čez mero, temveč da spozna, kaj je ta trenutek najbolj pametno, in to mirno naredi.

Pravi trenutek kot “domače zdravilo za dušo in telo” je torej vadba posluha za spoznavanje priložnosti za najpametnejše investiranje svoje energije v trenutnih okoliščinah in razmerah.

Posebej pa moramo opozoriti še na pomen “pravega trenutka” v človekovem razvoju. Za oblikovanje sebe in za vzgojo otrok je zelo pomembno, da te razvojne zakonitosti poznamo in upoštevamo. Vsaka razvojna doba od spočetja do smrti je namreč za kako človeško rast in dejavnost ugodna, za druge pa veliko manj. Biologija na primer pozna epigenetsko načelo o razvoju in rasti organizma v maternici, ki pravi, da ima vsak del organizma svoje kritično obdobje, v katerem je najbolj ogrožen; če se med nosečnostjo kak organ ne oblikuje, ko je njegov čas, se ne bo nikoli prav.

Enako je pozneje. Kdaj je pravi trenutek za porod; če pride prehitro je otrok ogrožen, če se ne zgodi, ko je čas za to, je smrtno nevarno za otroka in tudi mater. In naprej: je določen čas, da otrok shodi, da spregovori, začne misliti, socialno dozori za šolo, dozori spolno, se umiri v mladostnem nemiru, ustvari svojo družino… in čas za sproščeno vedrino in vedro sproščenost v starosti.

Slovenski psiholog Janez Musek, ki je v svetovnem merilu med vodilnimi raziskovalci vrednot, je v svojih raziskavah prišel do zanimivih spoznanj o osnovnih skupinah vrednot in kdaj v življenju ljudi stopi katera izmed njih v ospredje.

Ugotavlja štiri osnovne skupine. Prva so hedonske vrednote, to je uživanje, druga so vrednote potence, to je prizadevanje za uspeh, uveljavljanje, moč, lastništvo in podobno; ti dve skupini se povezujeta v večjo skupino dionizijskih vrednot. Tretja skupina so moralne vrednote, to je zavest o etični odgovornosti in nalogah, zadnja, četrta skupina pa obsega vrednote smisla in življenjske izpolnitve, ti dve skupini se združujeta v večjo skupino apolonskih vrednot.

Za nas so zanimive predvsem Muskove ugotovitve o razvojni hierarhiji vrednot. V mladosti močno prevladujejo dionizične vrednote, z zrelostjo se po dvajsetem letu starosti dionizične in apolonske uravnotežijo, nato pa moč dionizičnih upada, moč apolonskih pa raste. Ali podrobneje: v otroštvu prevladujejo hedonske vrednote – uživanje, sledi obdobje prizadevanja za uspešnost (mladostništvo), ki ima v ospredju vrednote potence, temu sledi zrela človeška zavest življenjskih dolžnosti – torej čas, ko prednjačijo moralne vrednote; zadnje obdobje življenja pa je v znamenju vrednot smisla in izpolnitve.

Naš namen je bil opozoriti, da ima vsak dan svojo posebno priložnost in s tem posebno nalogo, je pa tudi vsaka življenjska doba posebej ugodna za določena življenjska prizadevanja in naloge.

Nasveti

- Če je vsak trenutek za nekaj najbolj ugoden, velja to tudi za tega sedaj.
Odgovorite si kar takoj, za kaj je najbolj ugoden tale vaš trenutek.
Kdor se predaja domišljiji in čaka svoj ugoden trenutek, se ne zaveda,
da mu medtem odtekajo vsi ugodni trenutki neuporabljeni v večni nič.
Slovenski pregovor pravi: “Kdor se hitro znajde, ga sreča najde.”

- Malokdaj je pred človekom kaka priložnost v zelo jasni podobi, tako da z gotovostjo ve: to je sedajle najboljša možnost. Pregovor pravi, da je lahko biti general po bitki.

Ko se vam zdi ali ko slutite, da je trenutek ugoden za nekaj smiselnega, se o tem iskreno vprašajte v svoji pameti in v svoji vesti; če se odgovor nagiblje v pritrdilno smer, tvegajte. Potem pa sproti spremljajte uspeh, ali se niste morda zmotili.

- Ne prehitevajte časa. Vzemimo za zgled spolni odnos: ta je res poln medčloveški odnos le, ko sta oba telesno, duševno, duhovno, medčloveško, kulturno in bivanjsko zanj dozorela.

- Ko pride za nekaj v življenju čas, se ne obotavljajte. Znano je na primer, da se veliko zelo dobrih deklet in tudi fantov nikdar ne poroči, čeprav so si želeli družine, ker si preveč pomišljajo in čakajo.

- Strah pred izgubo ugodne priložnosti nekatere ljudi tako ohromi, da res ne vidijo nobene ugodne priložnosti, če pa jo vidijo, nekako otrpnejo in gre ta mimo njih. Če se vam to dogaja, se pri naslednjem navalu strahu pred odločitvijo ali tveganjem pošteno pošalite s sabo, češ, danes bom pa dosegel svetovno zlato medaljo v zamujanju priložnosti, v nerodnem cincanju bom prekosil najboljšega cirkuškega klovna!… Takšna humoristična nasprotna namera je odlično zdravilo proti strahu in zavoram, ki jih povzroča.

- Nesmiselno je žalovati za izgubljenim trenutkom, ki je mimo; tačas v resnici izgubljate priložnost sedanjega trenutka.

Ljudska modrost pravi:
“Nikoli ni prepozno.”

Sto domačih zdravil za dušo in telo 2

O čem razmišljamo večino časa? So naše misli polne obilja, radosti, ljubezni, upanja …. skratka, mislimo na pozitivne stvari, ali pa nasprotno, naše misli so omejujoče, polne strahov, negotovosti …

Že dolgo časa je znano, da s svojimi mislimi ustvarjamo svojo resničnost in oblikujemo svoje zdravstveno stanje. Misli, ki jih gojimo o sebi, o svojih bližnjih, kot tudi o sodelavcih, znancih in prijateljih, vplivajo na naše zdravstveno stanje, počutje in energijsko raven. Zdravilci in tudi uradna medicina vedno bolj priznavajo, da imajo negativna čustva izjemno velik vpliv na splošno zdravstveno počutje.

V eni izmed svojih knjig je Wallace D. Wattles že pred 100 leti prišel do pomembnega odkritja o vplivu misli (bodisi pozitivnih, bodisi negativnih) na naše življenje. Napisal je takole:

»Obstaja misleča prasnov, iz katere so nastale vse stvari in s katero so v njenem izvirnem stanju prežeti, prepojeni in izpolnjeni medprostori vesolja. Misel v tej prasnovi ustvari stvar, kot je bila upodobljena v misli. Oseba lahko ustvarja stvari v svojih mislih in z vtiskovanjem svojih misli v brezoblično prasnov lahko povzroča stvarjenje stvari, o katerih misli.«

Kaj torej mi sami ustvarjamo v svojih mislih? Ljubezen, veselje, radost, hvaležnost, srečo … ali pa nasprotno jezo, zavist, zamero, nehvaležnost, strahove …. Izbira o tem, o čem bomo mislili vsak dan je odvisna izključno od nas. Ko smo pripravljeni pustiti preteklost za seboj, odpustiti sebi in ljudem okoli sebe za vse bolečine in zamere, se počutimo veliko bolj svobodne, srečne in zdrave. Zdi se nam, kot da bi se nam s srca odvalil težek kamen odvečnega bremena.

Star, slaboten, onemogel mož je živel v hiši svojega sina, njegove žene in štiriletnega vnuka. Starčeve roke so se tresle, njegov pogled je bil zamegljen in korak opotekajoč in negotov. Vsa družina je jedla skupaj pri isti mizi. Toda dedkove tresoče roke in opešan vid so te obrede napravili zelo težavne. Kroglice graha so se kotalile iz njegove žlice in hrana se je stresla po tleh. Ko je segal po kozarcu, je s svojimi nemirnimi rokami razlival mleko po mizi, prtu in po tleh. Sina in njegovo ženo je ves ta nered začel močno dražiti in jeziti. Tako sta v kotu kuhinje postavila posebno, majhno mizo. Dedek je jedel sam, medtem ko so ostali skupaj lahko mirno uživali v jedi. Ko je dedek razbil nekaj krožnikov in kozarcev, sta mu zakonca začela hrano nalagati v leseno posodo. Kadar se je družina ozrla proti dedkovi mizi, so včasih opazili solzo v starčevih očeh. Kljub temu so bile edine besede sina in njegove žene le stroga svarila, kadar mu je na tla padel nož ali hrana iz krožnika.

Štiri letni sine je vse to tiho opazoval. Nekega večera, pred večerjo, je oče opazil, da se njegov sin na tleh igra z lesenimi kockami. Sladko je vprašal svojega otroka:
»Kaj lepega boš napravil iz tega, srček?«
Enako sladko se je odzval otrok:
»Oh, delam majhno leseno posodo za vaju z mamico, iz katere bosta lahko jedla, ko bom jaz zrasel.« Otrok se je nasmehnil in nadaljeval z delom.

Njegove besede so tako močno zadele očeta, da je ostal onemel. Tisti večer je prijel svojega očeta za roko in ga nežno vodil nazaj do glavne jedilne mize. Do konca dedkovih dni so jedli vsi skupaj kot velika družina. In naenkrat se niti sin, niti njegova soproga nista jezila, ko je dedku na tla padel krožnik, hrana ali se razlil kozarec pijače po mizi.

Otroci so neznansko dojemljivi. Modri starši ugotovijo, da prav vsak dan postavljajo temelje, na katerih bodo v prihodnosti stali njihovi otroci – in morda tudi oni sami.