Nevarna razmerja

Nezvestoba je, povedano nekoliko ironično, postala trend: delež ljudi, ki so partnerju vsaj enkrat v življenju nataknili roge, se v povprečju giblje blizu polovice. Povedano drugače: narašča delež tistih, ki se skušnjavi preprosto ne znajo upreti – gre predvsem za ljudi v dolgoletnih zvezah, ki ne najdejo izhoda iz enoličnosti teh zvez. Je biti z enim človekom do konca življenja res le redka vrednota, ki jo spoštujejo samo še najbolj načelni?

KAJ JE NEZVESTOBA?
Večina ljudi na kaki točki partnerskega razmerja sreča človeka, za katerega se jim zdi, da bi bil »boljši« partner. Toda zakon obsega pričakovanje primarnosti: zagotovilo, da bosta partnerja drug drugemu najpomembnejši osebi v življenju. Partnerja se navadno strinjata, da ta primarnost obsega tudi spolnost.

Nezvestoba pa je prostovoljno intimno oziroma seksualno razmerje s človekom, ki ni naš partner in ki ga naš partner zaradi sklenjenega dogovora ne bi odobraval (torej ta dogovor nekako kršimo). Izkušnja, ki jo delimo z drugo osebo, pri varanju postane pomembnejša od izkušnje v partnerski zvezi.

Nezvestoba ima lahko različne oblike. Lahko je čustveno intenzivna, vendar brez seksualnosti, ali pa temelji samo na spolnosti brez čustvenih vezi. Seveda lahko obsega oboje: takšne so tudi najnevarnejše in jih je najtežje pretrgati. Nezvestoba ne pomeni nujno razkroja partnerske zveze, zagotovo pa je najbolj uničujoče dejanje v zvezi, v kateri je monogamija zapovedana.

ZAKAJ VARAMO?
Razlogov je veliko, najpogostejši, ki je »očem najbolj skrit«, pa je, da v partnerski zvezi ni rednega in učinkovitega komuniciranja. Ljudje največkrat varajo zato, ker menijo, da bo kratkotrajna afera rešila težave v redni zvezi in jo celo popestrila, na dolgi rok pa naj ne bi nikogar prizadela (pri čemer pozabljajo na dejstvo, da je partner že tako prizadet zaradi pomanjkanja pozornosti, ki jo preusmerjajo na ljubimca).

Drugi zabredejo v afero zaradi potrebe po vznemirjenju. Nezvestoba je lahko tudi posledica maščevanja partnerju, ker je nekaj storil/nečesa ni storil (najpogosteje je maščevanje zaradi enakega dejanja). Varanje lahko služi potrjevanju lastne privlačnosti ali pridobivanju pozornosti in intime, ki ju v zakonu primanjkuje. Nezvestoba je lahko tudi znak nezadovoljstva s seboj.

Človek, ki vara, se želi počutiti drugače in drugačnega, prav druga oseba pa v njem morda vidi to, kar je partner prezrl. Nezvestoba je lahko še posledica šibkega samospoštovanja, strahu pred izgubo svobode zaradi partnerske zveze, pomanjkanja vzajemnega zadovoljstva ali zgolj golega poželenja.

Razlogi za varanje so od para do para različni. Prepričanje, da so varanju izpostavljene samo partnerske zveze v težavah, je zmotno; tveganjem so v skoraj enaki meri izpostavljene srečne zveze. Toda na splošno vendarle velja, da so za varanje dovzetnejše zveze, v katerih partnerja premalo komunicirata (ali sploh ne komunicirata), ki so na življenjskih prelomnicah (denimo na prehodu v starševstvo) itn. Afera je po svoje način, kako dokončati zvezo, ki ne prenaša več zadovoljstva.

Po razkritju afere se zgodovina zveze, če seveda partnerja nameravata ostati skupaj, navadno piše na novo. Značilne so razlike po spolih: moške in ženske pri varanju največkrat vodijo različni tipi zadovoljitev (čeprav te posplošitve ne veljajo vedno!). Ženske usmerjajo predvsem čustveni motivi (in možnosti ustvarjanja čustvenih vezi s človekom, ki ni njihov partner), moške pretežno seks.

ZNAKI, DA NAS PARTNER VARA
Nezvestoba ima veliko obrazov in očitne znake, ki jih opazimo, že če smo nanje malce pozornejši kot sicer:

• Človek, ki nas vara, je zelo povezan z drugo osebo, ki mu okupira misli. Energijo usmerja stran od nas in od otrok, od gospodinjstva in kariere. Resda je koncentriran, vendar ne na nas. Izogiba se nas, nas ignorira in zavrača komuniciranje ter nas s tem potiska stran od sebe.
• Spremeni se partnerjevo seksualno vedenje. Bodisi si partner, ki nas vara, pogosteje želi seksa bodisi ga želi redkeje kot sicer ali pa v spolno življenje uvaja nove tehnike in prijeme.
• Spremenijo se partnerjevi čustveni vzorci. Brez razloga se jezi na nas, odsoten je in nas pogosto ne posluša; lahko se tudi primeri, da nenadoma postane nenavadno sladek in ustrežljiv.
• Spremenijo se partnerjeve telesne navade: redno začne telovaditi, več časa porabi zase in za nego telesa, spremeni prehranjevalne vzorce in navade.
• Spremeni se partnerjev življenjski slog. Redno začne izostajati od doma, česar prej ni počel, omisli si dodatne konjičke, nenadoma ima veliko prijateljev, s katerimi mora deliti večere oziroma prosti čas.
• Spremenijo se njegove navade in vedenjski vzorci; zmanjšata se partnerjeva koncentracija in produktivnost.
• Pokažejo se spremembe v partnerjevem značaju, ki jih ne moremo natanko opisati – vemo le, da je preprosto – drugačen.

KO IZVEMO …
Kaj se zgodi, ko izveste, da vas je partner prevaral? Tej grozni novici praviloma sledijo tri faze: odziv, odločitev in pomiritev (sprava). V prvih dveh delih je v ospredju odločitev: ali boste ostali, odšli – ali bo odšel partner. V tretji fazi se ukvarjate s tem, ali/kako boste rešili partnersko zvezo.

Ko izveste, da vas partner vara, se v vas prepleta cela paleta čustev. Prvi odziv je šok. Novica vas vrže iz tira, zelo ste čustveni. Jočete in vpijete. Lahko se pojavijo psihični simptomi, kot so omotičnost, slabost in v najhujših primerih celo napadi panike. Nenadoma lahko zbolite ali postanete depresivni, zaradi česar se morate zateči po strokovno pomoč.
Šoku sledi zanikanje.

Zlahka se primeri, da ne morete sprejeti tega, kar se vam je zgodilo – sploh če ste novico o varanju slišali od tretje osebe. Lahko celo ignorirate, da se vam to dogaja, ali zavračate soočenje s partnerjem. Kratkoročno lahko takšen pristop ohrani vašo prisebnost, dolgoročno pa ignoriranje resnice ne deluje in odnosu ne pomaga preživeti. Zato je bolje o problemu spregovoriti; če partner zavrača pogovor, poiščite druge možnosti ali se dogovorita za strokovno pomoč.

Žalost in jeza sta razumljiva in neizogibna odziva. Pričakujete lahko solze in hkratno jezo; dlje ko je trajala afera in globlja ko je prevara, bolj jezni boste. V tem trenutku pogovor s partnerjem, ki vas je prevaral, ni priporočljiv, saj z vpitjem ne boste dosegli ničesar; počakajte, da se pomirite, in se nato poskušajte v miru pogovoriti.

Značilen je tudi občutek krivde. Sprašujete se, ali ste nemara sami »zakrivili« partnerjevo nezvestobo, ter ponotranjite jezo, namesto da bi jo usmerili na partnerja. Toda občutek krivde je v celoti neuporaben, saj preteklosti ne morete spremeniti. Bolje je poiskati prave razloge za to, kar se je zgodilo – skupaj s partnerjem!

Odzivi prevaranega partnerja so podobni posttravmatskemu stresu in lahko obsegajo stres, čezmerno vznemirjenje, prebliske ali vsiljevanje podob. Drugi običajni odzivi obsegajo še obsedeno razmišljanje o podrobnostih afere in nenehno opazovanje znakov, ki bi lahko kazali, da se afera nadaljuje. Žrtev nezvestobe se sprašuje, ali jo je partner sploh kdaj ljubil – in kaj je storila narobe, da jo je prevaral.

Po glavi ji roji milijon vprašanj: kdaj, zakaj, kako, s kom … Toda prav je, da se s tem čim manj obremenjujete; pomembno je, da se prebijete čez prve dneve, prve tedne, ki sledijo tej neprijetni novici, ne da bi se sesuli. Če vam to uspe, ste na dobri poti bodisi k obnovitvi partnerske zveze bodisi h koreniti spremembi svojega življenja.

ČESA NE SMETE STORITI …
Preden se odločite, kakšen bo naslednji korak, ki ga boste storili, se najprej osredotočite na to, česa ne smete storiti. Zaradi strahu, jeze, prizadetosti in želje po maščevanju namreč utegnete storiti kaj, kar bi pozneje obžalovali. Partnerja nikar ne postavite takoj pred vrata; to naj bo vaše zadnje »orožje«.

Dokler sta še pod skupno streho, obstaja možnost za rešitev problema; pozneje bo to težko, če ne celo nemogoče. Pomembno je tudi, da o partnerjevi nezvestobi ne poveste vsemu svetu; pri izbiri ljudi, ki jim zaupate svojo stisko, bodite še posebno previdni. Ne ignorirajte partnerjeve nezvestobe in se ne pretvarjajte, da se ne dogaja.

Zanikanje stvari le še poslabša, ignoriranje pa partnerja spodbuja, da nadaljuje z varanjem in ima vtis, da se s tem na tihem celo strinjate. Soočite se torej s stvarnostjo, partnerju povejte, da veste za nezvestobo, in bodite jasni pri zahtevi, da želite, da jo prekine. Prej ko ga soočite s tem, da veste, kaj počne, bolje boste storili. Tako boste namreč preprečili, da se bo še bolj navezal na ljubimca/ljubico in da bi svojo zvezo še težje znova postavila na noge (če si tega seveda želite).

PRIPRAVITE NAČRT!
Za to, kako boste partnerja soočili z dejstvom, da veste za afero, pripravite načrt. Izberite kraj, kjer lahko o vsem govorita nemoteno, in pravi čas. Ne sprašujte ga, ali vas vara – tisti, ki varajo, namreč tudi lažejo! Bolje boste storili, če mu boste predstavili zbrane dokaze in mu zastavili nekaj konkretnih vprašanj o aferi: zakaj se je spustil vanjo, kako se je začela, kako dolgo že traja, kakšni so njegovi občutki do ljubimca/ljubice, kaj namerava storiti zdaj, ko veste za afero.

Pazljivo prisluhnite odgovorom in ocenite položaj; na osnovi tega se boste lahko razsodno odločili o nadaljnjih korakih. Pomembno je, da ne zapravljate časa in energije s partnerjevim ljubimcem/ljubico. Če ga nenehno omenjate in analizirate njuno razmerje, to odvrača pozornost od resničnih težav. Ne ponižujte se, ne kličite »sokrivca«. Od njega ne zahtevajte, naj pretrga stike z vašim partnerjem; ni vas namreč dolžan ubogati in s takšnim početjem ju boste le še bolj zbližali.

Obstaja namreč velika verjetnost, da se bo vaš partner postavil na stran človeka, s katerim vas je prevaral. Veliko bolje boste storili, če se osredotočite na konkretno reševanje vajinega odnosa. Nezvestoba ima namreč lahko uničujoče posledice za partnersko razmerje in družino nasploh, pri čemer so najbolj prizadeti ljudje, ki so najbolj zaupali.

PREBOLETI – NE PA TUDI POZABITI
Zvestoba ne povzroči nujno razpada partnerske zveze. V najboljšem primeru je glasno opozorilo, da je z njo nekaj resno narobe. Hitrega zdravila za rešitev partnerske zveze – preprosto ni. Proces je dolg, navadno večleten (povprečno traja »ozdravitev« od dve do štiri leta), za spopadanje z razočaranji pa je potrebno veliko potrpljenja. Različne afere zahtevajo tudi različne strategije reševanja; nekatere zahtevajo neizprosnost in takojšnje ukrepanje, druge potrpežljivost in razumevanje.

Najprej morate razumeti, da niste krivi za partnerjevo nezvestobo. Za reševanje težav v zakonu obstajajo »zdravi« načini – varanje ni eden od njih. V tem kontekstu ugotovite, kateri so razlogi za partnerjevo nezvestobo. Sta bila tako vpeta v vsakdan, da sploh nista zaznala, da imata težave? Katere potrebe niso bile zadovoljene?

Pomembno je tudi, da si ne prizadevate za vsako ceno pozabiti tega, kar se vam je zgodilo. To je podobno, kot če bi si zlomili v nogo, vam pa se ne bi zdelo vredno oditi v bolnišnico, kjer bi jo naravnali in dali v mavec: nepravilno pozdravljena noga se ne bo nikdar zacelila in vas bo vedno bolela. Enako je s čustveno bolečino: treba jo je zdraviti.

Dajte si čas, da izkusite vsa potrebna čustva, zlasti žalost, jezo in žalovanje. Negativna čustva niso slaba, če so le izražena v pravem kontekstu. Dopustite pa tudi prosto pot pozitivnemu razmišljanju; ne dovolite preteklosti, da vpliva na vašo prihodnost.

OSTATI – ALI SE RAZITI?
Odkritje nezvestobe partnerja je hud udarec sistemu prepričanj, vrednot in vaših zaznav tega, kaj je prav in kaj narobe. Vse, kar vam je bilo doslej pomembno, se zatrese do temeljev. Zdi se vam, kot da ste kaznovani za to, ker ste bili dobri in zvesti. Sprašujete se, ali boste sploh še kdaj zmogli zaupati.

Po začetnem šoku razkritja dejstva, da vas je partner prevaral, se morate odločiti, ali ostati skupaj ali ne. Ima odnos še prihodnost? Si sploh želite prihodnosti s partnerjem, ki vas je prevaral? Odločitev je pogosto povsem nemogoča. Ne odločajte se, preden nimate vseh podatkov – za to, da bi jih zbrali, si vzemite toliko časa, kot ga potrebujete.

Ugotovite, kaj hočete. Ni pomembno le to, kako se počutite zaradi partnerjeve nezvestobe, ampak tudi to, v kakšnem stanju je bila vajina zveza pred afero. Ste jo v vsakem primeru nameravali končati? Ali pa ste bili v njej zadovoljni in je ne želite prekiniti? Ugotoviti morate tudi, kaj želi partner, ki vas je prevaral: ostati v odnosu in ga graditi – ali iz njega izstopiti?

RAZLOGI PROTI: 
Tisti, ki nočejo več vztrajati v ranjeni partnerski zvezi, svojo odločitev le redko utemeljijo z jasnim razmislekom o položaju. Verjetneje je, da gre zgolj za čustven odziv – ali pa preprosto odidejo (ali prosijo partnerja, naj odide) zaradi načel. To seveda ni najpametneje. Gre za nekakšno kaznovanje, ki naj bi jih zaščitilo pred tem, da bi se spopadli s težavo.

Utemeljeni razlogi za izstop iz zveze so:

• Zahteve, s katerimi se ne eden ne drugi partner ne moreta strinjati.
• Če se je afera zgodila zato, ker partnerja ne moreta zadovoljiti potreb drug drugega.
• Če čutite, da afere ni možno oprostiti in da se ne morete premakniti naprej.

RAZLOGI ZA: 
Številni pari preživijo nezvestobo in pogosto po njej celo okrepijo svoj odnos. Če ta možnost obstaja, jo izkoristite.

• Zakaj ostati s partnerjem, ki vas je prevaral? Že vprašanje odraža način razmišljanja, ki nakazuje, da s partnerjem ne gre ostati skupaj (»partner me je prevaral, torej …«) Ne glede na to, kako dokončate ta stavek, lahko samo ugibate – dejstvo je, da nihče ne ve, kaj bi storil, dokler se mu to res ne zgodi. Ko o tem razmišljate abstraktno – ali v zvezi s kom drugim –, se zdi najpreprostejša odločitev zapustiti partnerja. Toda ko se to zgodi vam, je odločitev vse prej kot preprosta. Stvarnost obsega premislek o vplivu razhoda na družino in otroka, a tudi finančna vprašanja. Ni dovolj samo poiskati razloge »za«, temveč tudi tiste, zaradi katerih naj bi sploh hoteli nadaljevati načeto partnersko razmerje.
• Ali res želite rešiti zvezo – ali pa v njej vztrajate zgolj iz posameznih moralnih, verskih … razlogov?
• Ste pripravljeni še naprej prenašati ponižanja samo zato, ker verjamete, da morate ostati v zvezi?
• Ali vaše odločitve bolj kot praktični in osebni vidiki usmerjajo prepričanja?
• Ali v zvezi vztrajate zgolj zaradi otrok? Ali menite, da ste edini, ki lahko skrbi za otroke? Ali je vaš partner dober starš? Ali menite, da bi konec zveze vašim otrokom zagrenil življenje? Vas je strah za njihovo blaginjo?
• Imate občutek, da ste poskusili prav vse in da je za vse najbolje, da ostane tako, kot je? (Previdno: tako boste tvegali veliko razočaranja in bolečine zgolj v korist tega, da ohranite zvezo).
• Ali res želite ohraniti zvezo ali pa se zdite sami sebi nesposobni, da bi izstopili iz nje? Morda je vaše samospoštovanje na tleh in menite, da niste zmožni začeti znova, začeti novo razmerje ali se sami odločati. Za osebo, ki ne zna reči ne, ni nič nenavadnega, če izgubi dostojanstvo in samozavest.
• Morda v zvezi vztrajate samo zato, da bi zaščitili partnerja? Vas je strah, kaj bo z njim, če zares odidete? Se bo zmogel spopasti s tem? Bo postal destruktiven? Ali si res želite ohraniti zvezo – ali pa živite v strahu, da boste, če boste omenili, da greste, živeli v nevarnosti? Se vam zdi pametneje, da se zadržite in ne povzročate konfliktov?
• In ne nazadnje, ali si res želite ohraniti zvezo? Ali res ali niste nikdar razmišljali o tem, da bi začeli znova?

Šele ko boste iskreno odgovorili na zgornja vprašanja, lahko stopite korak naprej in ugotovite, ali se najdete v dveh res pomembnih razlogih za ohranitev partnerske zveze:

• Partnerja iskreno želita ohraniti odnos (čeprav v tej fazi ne vesta, kako). Če je dober namen, obstajajo tudi dobre možnosti, da se zveza obdrži.
• Afera vama je dala vedeti, da se mora vajin odnos spremeniti.

Zlasti občutljivo področje so otroci. Nameravate v zvezi ostati le zaradi njih? Dobro premislite. Otrok v družini, v kateri partnerja živita drug mimo drugega, ne bo srečen.

ODLOČITA SE SKUPAJ
V vsakem primeru je odločitev zgolj vajina. Če se partner odloči oditi, se morate z njegovo odločitvijo naučiti živeti. In nasprotno: veliko več moči potrebujemo, da po aferi obnovimo zvezo, kot če nad njo preprosto obupate. Če imate partnerja res radi, če se za svoje dejanje iskreno kesa in je pripravljen prevzeti svoj del odgovornosti za obnavljanje zveze, je bolj vredno ostati v zvezi, kot da bi jo razdrli.

Predvsem pa vedite: to, da si upate sami odločiti in storiti, kar res hočete, ni ne znak šibkosti ne šibkega samospoštovanja – enako velja za odpuščanje. Seveda odpuščati ne pomeni tudi pozabiti ali dati dovoljenje, da se enako vedenje ponovi, ne pomeni niti, da priznavate dopustnost storjenega dejanja. Zavedajte se: vi ste edini, ki ste prizadeti!

Neža Žigon

Ne sprašujte ga/jo, ali vas vara – tisti, ki varajo, namreč tudi lažejo!

Vse, kar vam je bilo doslej pomembno, se zatrese do temeljev.

Zdi se vam, kot da ste kaznovani za to, ker ste bili dobri in zvesti.

Dajte si čas, da izkusite vsa potrebna čustva, zlasti žalost, jezo in žalovanje.

To, da si upate sami odločiti in storiti, kar res hočete, ni ne znak šibkosti ne šibkega samospoštovanja – enako velja za odpuščanje.

Več kot 48 odstotkov Američank, ki imajo afero s poročenim oziroma vezanim moškim, od njega pričakuje ločitev. K sreči statistike kažejo, da moški zaradi ljubic le redko zapustijo ženo in četudi jo, je zelo verjetno, da bodo v prihodnosti prevarali tudi svojo ljubico oziroma ponovili vzorec vedenja. V splošnem se manj kot 10 odstotkov ljudi, ki varajo, loči in poroči s svojimi ljubimci.

Dve tretjini žensk, ki jih možje varajo, tega ne ve – predvsem zato, ker ne prepoznajo znakov varanja. Večina afer ne povzroči razpada zveze. Toda če se razlogi, ki so privedli do afere, ne rešijo, lahko afera zakon naredi še slabši, kot je bil pred njo.

OD FLIRTA DO NEZVESTOBE: KJE JE MEJA
Vsi imamo radi pozornost, vendar obstaja meja med neškodljivim flirtom in nezvestobo partnerju. Kako vemo, da stvari uhajajo izpod nadzora in postajajo nevarne?

• Postajate preveč čustveni. Topel nasmeh vas lahko razveseli, ne sme pa povzročiti, da več tednov lebdite nad tlemi. Če je to, kar počnete, zabavno in ni nabito s čustvi, je verjetno varno. Če pa vas zmede, ste v težavah. Vaša čustva so jasen znak, kdaj vam je kaj pomembno.
• Kršite lastna pravila. Vsak partnerski odnos ima jasna pravila, ki se razlikujejo od para do para. Meja med varnim in nevarnim se spreminja glede na ta pravila in zastavljene meje. Če sta se sporazumela, da nečesa ne bosta počela, tega ne počnite, razen če se partner strinja.
• Skrivate sledi. Telefon imate nenehno pri sebi, ko partner pride do računalnika, za katerim sedite, zapirate elektronsko pošto, potvarjate resnico o srečanju s »prijatelji« … To počnete, ker veste, da se partner ne bi strinjal z vašim početjem. Ne glede na to, ali ima razlog za to, da se s tem ne strinja ali ne, to pomeni, da ste prestopili mejo. Počnete torej nekaj, kar bi partnerja prizadelo, če bi izvedel.
• Vprašajte se, kako bi se počutili, če bi izvedeli, da partner počne enako. Če se vaš pošten odgovor glasi, da bi še vedno zaupali njegovi zvestobi, je vse v redu. Če pa ne, veste, da je to, kar počnete, potencialno škodljivo.
• Če si ne morete več predstavljati življenja brez tega, kar počnete, ste v resnih težavah; naslednji korak te odvisnosti je tveganje vsega za ceno flirtanja (in potencialnega prešuštva).

Deset korakov za prekinitev afere in prebolevanje nezvestobe:

1. Nezvestoba se mora končati.
2. Bodite pripravljeni na vzpone in padce.
3. Partner, ki je zagrešil nezvestobo, se mora odpreti in o njej govoriti prevaranemu partnerju.
4. Čeprav se sliši nemogoče in nepošteno, je prav, da partner, ki je varal, odslej o vseh svojih korakih in načrtovanih dejavnostih poroča prevaranemu partnerju (koga in kdaj videva, kam gre, kdaj pride itn.). To je nujno, če naj se znova vzpostavi zaupanje.
5. Partner, ki je varal, mora biti pripravljen obnoviti svojo zaobljubo zvestobe partnerju in zagotoviti, da tega ne bo več storil.
6. Prevarani partner mora imeti za to, da si opomore, na voljo toliko časa, kot ga želi in potrebuje.
7. Prešuštnik naj razmisli o tem, zakaj je skrenil s poti. Reševanje ranljivih točk v odnosu, ki so prispevale k aferi, je ključno pri preprečevanju ponovitve/nove afere. Vživeti se mora v čustva prevaranega partnerja ter prepoznati in priznati svojo sebičnost.
8. Prepoznati je treba razlog in motivacijo za nezvestobo ter to uporabiti pri sestavljanju načrta za prihodnost.
9. Oba partnerja morata prevzeti odgovornost za obnovo zveze.
10. Če je treba, poiščita strokovno pomoč.

STATISTIKE

• Statistike kažejo, da je od 25 do 40 odstotkov žensk in od 50 do 65 odstotkov moških na neki točki svojega življenja (pre)varalo svojega partnerja. Te številke ne obsegajo čustvenih afer brez seksualne aktivnosti.
• Partnerske zveze, ki se začnejo z ljubimcem ali ljubico v dveh letih po ločitvi, v 85 odstotkih razpadejo.
• Približno 35 odstotkov parov po razkritju afere ostane skupaj, približno 65 odstotkov se jih loči.
• Pred odkritjem afere je zaupanje med partnerjema visoko. Po razkritju se spusti na najnižjo možno točko. Prek iskrenosti (in prekinitve vseh stikov z ljubimcem) zaupanje spleza na približno 30 odstotkov. Prek zmožnosti razprave o aferi, odgovarjanja na vprašanja … se zaupanje povzpne za dodatnih 30 odstotkov. Prek trajnega pozitivnega odnosa (zvestoba, odprtost in poštenost) lahko spet pridobimo popolno zaupanje. Vendar sta za to potrebna čas in trud.

Dejavniki tveganja, ki vodijo k nezvestobi:

• »udobnost« delovnega okolja,
• družinski vzorec (starši, ki varajo, lahko otrokom vcepijo pogled na normalnost takšne zveze),
• biokemični procesi: vznemirjenje zaradi nezvestobe lahko sproži spremembe v kemiji možganov, ki povzročijo, da ta izkušnja postane nekakšna odvisnost,
• skušnjave spleta: spletne afere so vse pogostejše, saj splet ponuja anonimnost in udobje ter pobeg od stresa vsakodnevnega življenja,
• seks pred poroko včasih ni bil dovoljen, zato so ženske nekoč redkeje privolile v spolni odnos s kom, ki ni njihov mož,
• partnerske zveze, osredotočene izključno na otroka.

SPLETNA NEZVESTOBA
V zadnjih letih si je nezvestoba zaradi skokovite rasti rabe spleta utrla nove poti. Splet ponuja pobeg v obliki spletnega seksa in t.i. virtualne nezvestobe milijonom ljudem, ki ne vedo, kako izboljšati nezadovoljiv odnos ali ki jim nekateri razlogi prepovedujejo ločitev.

Spletna odvisnost se pojavi, ko partner uporablja računalnik oziroma splet za zlorabo obljub, ki zadevajo njegovo seksualno ekskluzivnost.

Čustvena nezvestoba
Izvedeti, da je partner zaljubljen v nekoga drugega, je uničujoče. Večina ljudi lažje prenese misel na to, da partner samo seksa z drugo osebo, kot da je z njo tudi močno čustveno vpleten. Ljudje, ki varajo predvsem na čustveni ravni, se pogosto sprašujejo, ali je prav, da drugo osebo tako pogosto videvajo. Globoko v sebi vedo, da jim je več kot samo prijatelj/prijateljica, zato imajo občutek krivde.

PREKINITEV AFERE
Če ste trdno odločeni, da partnerja ne boste več varali, se predvsem ne spuščajte v podrobnosti o tem, zakaj se afera ne sme nadaljevati. Hitrejša, preprostejša in čistejša rešitev je prekinitev afere. Vaša odločitev naj bo dokončna, partnerju v aferi pa ne dajajte signala, da obstaja možnost nadaljevanja.

Prekiniti afero je včasih enako težko, kot se raziti s stalnim partnerjem, kar je odvisno od vpletenih čustev. Pomembno je, da ste pri prekinitvi afere pošteni do drugega vpletenega – in da ga ne pustite tavati v temi.

REŠEVANJE ZAKONA PO AFERI: ŠTIRJE KORAKI

• 1. Priprava terena za pogajanja.
• 2. Pogovor med partnerjema, pri čemer naj vsak spoštuje in razume pojasnila drugega.
• 3. Pogovor in dogovor o rešitvah, ki naj poteka brez kritiziranja ali vnaprejšnjega obsojanja na propad.
• 4. Izbor rešitve, s katero se oba strinjata.

Piše: Neža Žigon