Po julijskem računanju je sončno leto obsegalo 365 dni in 4 ure. Umestitev oziroma prestopni dan je bil vsaka štiri leta namenjen vzdrževanju korespondence med koledarjem in letnimi časi. Rahla nenatančnost meritev (sončno leto, ki je obsegalo natančneje 365 dni, 5 ur, 48 minut, 45,25 sekunde) je povzročila, da so se koledarski datumi letnih časov opustili skoraj en dan na stoletje.
Čeprav je bilo v času papeža Gregorja to nazadovanje 14 dni, je svojo reformo utemeljil na obnovi vpliva na enakonočje, ki je nato padlo na 11. marec, na datum (21. marec), ki ga je imelo leta 325 ad NIKE, čas Sveta Nikeje, in ne na datum enakonočja v času Kristusovega rojstva, ki je padel na 25. marec. Sprememba je bila uvedena z napredovanjem koledarja za 10 dni po 4. oktobru leta 1582, naslednji dan pa se šteje za 15. oktober.
Gregorijanski koledar se od julijanskega razlikuje le po tem, da nobeno stoletje ni prestopno, če ni natančno razdeljeno na 400 (na primer 1600, 2000). Z nadaljnjo predlagano natančnostjo, z določitvijo let, enakomerno ločenih s 4.000 kot običajnimi (ne prestopnimi) leti, ko bo Gregorijanski koledar natančen v roku enega dneva v 20.000 letih.
V enem letu so spremembo sprejele italijanske države, Portugalska, Španija in nemške katoliške države. Postopoma so drugi narodi sprejeli gregorijanski koledar. Protestantske nemške države leta 1699, Anglija in njene kolonije leta 1752, Švedska leta 1753, Japonska leta 1873, Kitajska leta 1912, Sovjetska zveza, leta 1918 in Grčija leta 1923. Islamske države po navadi obdržijo koledarje, ki temeljijo na islamu (glej muslimanski koledar).
Pripravil in narisal, I.K.
