V tehnični praksi je veliko del in opravil za izvedbe določeno s številnimi pravilniki, standardi in predpisi. Vemo, da je teh pravil zelo veliko in da jih številni amaterji ne morejo vseh poznati. Tako je tudi pri polaganju vodovodnih instalacij. Med drugim se ta pravila nanašajo tudi na obsežnejše instalacije kot so na primer instalacije v večjih stanovanjskih hišah in javnih zgradbah. Seveda pa veljajo določeni predpisi tudi za enodružinske hiše in te moramo poznati in tudi upoštevati. Poleg splošnih predpisov in standardov, ki veljajo v širšem obsegu, moramo pri načrtovanju in delu upoštevati še podrobnejša določila, ki jih lahko predpišejo tudi distribucijske ali komunalne delovne organizacije.
Na ceveh za mrzlo vodo se, posebno v poletnem času, nabira vlaga. Topel zrak vsebuje precej vode, ki se poleti kondenzira na vodovodnih ceveh, katerih površinska temperatura je le 10 °C. Nastajajo kapljice, ki povzročajo na nižje ležečih ceveh korozijo. Zaradi tega polagamo horizontalne cevi v takšnem zaporedju: Najnižje položimo cevi za hladno vodo, nad njimi naj bodo cevi za toplo vodo, potem položimo cevi za ogrevanje in šele nad te cevi za plinsko napeljavo, če jo pač imamo v hiši.
Cevi polagamo vodoravno in vertikalno. So pa tudi izjeme, kot na primer pri kopalni kadi, kjer imajo vodoravne cevi rahel naklon proti odtočnemu ventilu. Pri praznjenju odteka voda po ceveh nazaj k najnižjemu mestu in od tod skozi ventil za praznjenje. Tak ventil, ki ga lahko kombiniramo z zapornim ventilom, vgradimo v vsakem cevovodu na najnižjem mestu. Če tega nimamo, ostane vedno nekaj vode v ceveh tudi po praznjenju in to otežuje dela pri popravilih. Če obstaja nevarnost za zmrzal, je praznjenje cevovoda še važnejše, ker lahko sicer zmrznjena voda poškoduje cevi. Na različnih mestih se vodovodne cevi križajo z drugimi cevmi, kot so na primer plinske cevi, cevi za ogrevanje ali cevi za toplo vodo. Eno od teh cevi moramo ukriviti preko druge, preprečiti pa tudi moramo, da bi na teh mestih nastali »zračni zamaški«. Na teh mestih se voda pri pretakanju ustavlja, nastajajo udarci in voda ne priteka enakomerno iz pipe.
Razdelilne in dvižne vode polagamo pregledno. Včasih želimo biti preveč varčni in hočemo prihraniti cevi, zato jih polagamo preblizu skupaj. Cevi polagamo v nekoliko večjih razmikih, da je med njimi dovolj prostora, kar olajša tudi popravila. Če ne moremo dovolj blizu z gorilnikom za spajkanje ali s cevnimi kleščami, ne moremo brez težav priviti fasonskega kosa, še huje pa je, če se v tesnih vogalih ne znajdemo med množico cevi: tedaj je delo resnično težavno in povzroča slabo voljo.
Mnogim, ki so sami polagali cevi za vodovodno instalacijo, se je že primerilo, da so zamenjali priključke za mrzlo in toplo vodo. Takim in podobnim napakam se ognemo le tako, da polagamo cevi natančno in pregledno. Pri vsakem iztoku naj bo tudi izpust za vodo. Čeprav se zdi komu to samo po sebi umljivo, pa se, posebno v kleteh, pogosto zgodi, da moramo pod iztočne pipe postavljati vedra, v katera ujamemo odvečno vodo. Najbolje je, da pod iztok postavimo odtočno cev Ø 40, na iztok pa nataknemo kratko gumijasto cev, po kateri voda odteka v odtočno cev.
Najbolje je, če pod iztočno pipo naredimo kotanjo ali žleb. Take naprave se nam zdijo nekoliko odveč, pozneje pa, ko na primer začne voda pri iztočnih pipah nekontrolirano odtekati in je lahko celo ves prostor poplavljen, so te naprave zelo koristne. Če je v hiši več stanovanj ali nadstropij, moramo predvideti ventil tako, da lahko cevovod za vsako enoto posebej zapremo. S tem preprečimo, da bi pri poškodbi v enem stanovanju prizadeli vso hišo. Zapornih ventilov ne postavimo samo v kleti, ampak tudi kot podometne ventile v kopalnicah ali v kuhinjah. Vse vodovodne instalacije zavarujemo pred zmrzaljo.
To dosežemo:
- z izolacijo cevi z dovolj debelim izolacijskim materialom, ali tako,
- da zapremo vodo in izpraznimo cevi v mrzlih prostorih in na prostem.
Prvi način je primeren za instalacije v hiši tudi pri hudem mrazu. Pri zunanjih instalacijah se skoraj ne moremo ogniti praznjenju cevi. V cevi, kjer imamo na zunanji strani priključke za gumijaste cevi, vgradimo na notranji strani zaporne ventile s pipo za praznjenje. Cevi pa moramo zavarovati tudi pred ogrevanjem. Na prvi pogled je to nesmiselno. Če je vodovodna cev preblizu cevi za centralno ogrevanje, lahko priteče iz pipe mlačna pitna voda. Torej bomo vodovodne cevi ob ceveh za centralno ogrevanje, ob dimnikih in na podobnih toplih mestih izolirali, da se ne bi ogrevale. Instalacij za pitno vodo ne smemo voditi skozi nosilne konstrukcije, dimnike, odpadne kanale in kontrolne kanalizacijske jaške. S tem zmanjšamo nevarnost za poškodovanje cevi.
