Instalacije za vodovod in sistemi za odvajanje
Večine potrebnih del pri vodovodnem omrežju ne vidimo oziroma nimamo skrbi, dokler ne gre kaj narobe. Vodovodna instalacija je vgrajena v stenah, tleh ali na dvorišču, kjer je v večini našim očem neviden sistem. Na prvi pogled se morda zdi, da je kompleksen sistem cevi, spojnih kosov, ventilov in cevne napeljave vgrajen v drugo smer, vendar je vodovodna instalacija, pravzaprav precej preprosta izvedba.
Sistem vodovodne instalacije je sestavljen iz treh osnovnih delov:
- Oskrba s svežo vodo
- Naprave in napeljave
- Odtočni sistem
Sistem oskrbe z vodo prinaša čisto vodo v dom, medtem ko preko kanalizacije odvajamo odpadke.
Oskrba z vodo in kanalizacijski sistem
Sistem oskrbe z vodo je lahko izveden vidno ali pod ometom. Objekt oziroma hišo je mogoče priključiti na mestni vodovod. Med hišnim in javnim vodovodom je treba na vidno mesto namestiti vodomer, ki je lahko nameščen v niši ali izveden v talnem jašku objekta v ali pred objektom. Jašek mora biti zaprt z ustreznimi pločevinastimi vrati. Vodovodne cevi polagamo pod omet in v tlake. Groba vodovodna instalacija zajema kompletno grobo vodovodno instalacijo z razvodom hladne in tople sanitarne vode ter hišne kanalizacije.
Voda, ki jo uporabljamo običajno vstopi skozi zid v kleti ali, če hiša ni podkletena, jo lahko namestimo tudi v tla pritličja objekta skozi glavno vodovodno linijo. Glavna cevna instalacija za oskrbo vode ima na priključnem delu vgrajen filter za čiščenje vode, zaporni ventil in vodni števec, ki meri količino porabljene vode, ki določa vaš mesečni račun za porabljeno hladno vodo. Poleg tega je strošek za kanalizacijo izračunan na podlagi vaše porabljene količine komunalne vode, (v nekaterih evropskih državah se ti izračuni izvajajo v zimskih mesecih od novembra - marca, ko je zunanja poraba minimalna ali neobstoječa). Povprečna štiričlanska družina porabi na dan približno 320 litrov vode.
Sistem oskrbe z vodo ali vodovodno omrežje je sistem inženirstva hidroloških in hidravličnih komponent, ki zagotavljajo oskrbo z vodo. Oskrba z vodo običajno vključuje:
- Drenažni bazen
- Sistem za zbiranje vode (nad ali pod zemljo), kjer je voda akumulirana, kot so jezera, reke ali podzemne vode iz podzemnega vodonosnika
- Očiščena voda se prenaša s pomočjo cevne vodne instalacije (navadno pod zemljo)
- Za shranjevanje vode v objektih so primerni vodni rezervoarji ali vodni stolpi, ki zagotavljajo potreben vodni tlak v vodovodnem omrežju. V manjših vodnih sistemih lahko shranite vodo v cisterne ali tlačne posode.
- Omrežje cevi za distribucijo vode za potrošnike (kot so zasebne in več stanovanjski objekti, industrijski objekti in podobno, služijo kot odvzemna točka preko vgrajenih vodnih hidrantov.
- Povezave na kanalizacijo se izvajajo po podzemnih kanalizacijskih ceveh
- Na splošno je potrjeno, da se sistem kanalizacije šteje za ločen sistem, ne pa za del vodovodnega omrežja.
Odpadna voda
Ko je glavna vodovodna linija speljana v dom, se razdeli in so cevi speljane na grelnik za toplo vodo. Iz grelnika za toplo vodo so cevi za toplo vodo vzporednica hladne vode do izliva na priključenem sanitarnem elementu, kopalne kadi, izliva za prhanje, pralnega in pomivalnega stroja itn. Stranišča in zunanje pipe so na voljo le za hladno vodo. Vsaka voda, ki se uporablja v gospodinjstvu, se po uporabi odvede v kanalizacijski sistem in je danes znana kot "odpadna voda."
Po končani grobi montaži opravimo tlačni preizkus razvoda hladne in tople in preizkus tesnosti odtočnih cevi.
Ponovna uporaba odpadne vode in čiščenje
Odpadna voda prihaja iz kopeli, prhe, umivalnika in vode za pranje posode in perila itn., če pa to vodo po uporabi obdelamo, jo lahko ponovno uporabimo kot vir vode za druge namene. Odvisno od vrste odpadne vode in potrebne stopnje obdelave čiščenja je mogoča ponovna uporaba za namakanje in splakovanje. Po preiskavi o vplivih domače odpadne vode in njene ponovne uporabe na področju javnega zdravja izvajajo nadzor za to pooblaščene institucije. Odpadna voda pri ponovni uporabi vsebuje manj dušika, fekalij in patogenih organizmov, kot so odplake, saj jih organski del sive vode razkraja veliko hitreje.
Slika – Različne možnosti za vgradnjo vodovodnega sistema s kanalizacijo
Torej, kako odpadna voda zapusti dom?
Odpadno vodo varno odstranimo iz svojega doma tako, da jo najprej priključimo na odvodni priključek, ki je narejena iz cevi v obliki črke "U" oziroma sifon. Skozi sifon se odvaja odvečna voda in preprečuje vstop kanalizacijskih plinov nazaj v objekt. Cevi, ki so speljane naprej od sifona, potekajo z rahlim nagibom navzdol za lažji odtok odpadne vode. Če se odtočna odpadna voda ne uporablja daljše časovno obdobje, postane vgrajeni sifoni suh in kanalizacijske vonjave se vnašajo v stanovanje, kjer povzročajo velik smrad. Takrat je treba v sifon zaliti s tolikšno količino vode, da se spodnji del ponovno napolni z vodo in se odpravi neprijetni smrad. V državnih in lokalnih vodovodnih omrežjih mora biti vsak izpust opremljen s sifonom.
Vzdrževanje vodnega omrežja
Voda je pomemben naravni vir za obstoj človeka. To je treba upoštevati pri vseh industrijskih in naravnih procesih, na primer, ko se uporabljajo za ekstrakcijo tekoče vode, v hidro metalurških procesih, za hlajenje, čiščenje v železarski in jeklarski industriji in za več operacij pri predelavi hrane itn. Zaradi naštetega je treba sprejeti nov pristop pri načrtovanju omrežja oskrbe z vodo, saj je pitna voda omejen in ranljiv vir ter bistvenega pomena za ohranjanje življenja, razvoja in za skrb okolja. Cena vode se povečuje, zato je treba izvajati ukrepe za zmanjšano porabo vode in sprejeti takšne, ki bodo preprečevali uhajanje vode iz cevovodov.
Rešitev kanalizacijskih odplak
Predvsem zaradi značilne geografske lege in razpršene poselitve je v Sloveniji težava s čiščenjem komunalnih odplak prisoten že dolgo. V Sloveniji ima zaradi razpršene poselitve le dobra polovica vseh hišnih gospodinjstev zadovoljivo urejen kanalizacijski sistem. V večjih urbanih naseljih se je zlasti v zadnjem času že, kar po večini uredila komunalno infrastrukturo. Preko nje je speljana kanalizacijska voda, ki se izteka v večje čistilne naprave. Stroške gradnje in vzdrževanja takšnih čistilnih naprav se v glavnem krijejo iz pristojbin za obremenjevanje voda, ki jo plačuje vsak porabnik s priključkom na vodovodno omrežje.
Torej, če živimo v urbanem naselju, ki je priključen na javno kanalizacijsko omrežje, težav s komunalnimi odplakami nimamo in jih tudi v prihodnje ne bomo imeli. Vendar velik del stanovanjskih objektov v Sloveniji ne bo nikoli priključenih na kanalizacijsko omrežje. Če imamo hišo na takšnem območju, bomo morali za shranjevanje in čiščenje kanalizacijskih odplak poskrbeti sami.
Hišni kanalizacijski sistem
Kvalitetno izvedena kanalizacija omogoča hiter odtok odplak do čistilne naprave, še preden se začnejo fekalne organske snovi razkrajati. Najbolj preprosto je tam, kjer je že zgrajena javna kanalizacija. V primeru, ko javne kanalizacije ni, na primer, v odročnih krajih, kjer je redka naseljenost s prebivalstvom, so se v preteklosti gradile septične jame oziroma greznice. Stroga zakonodaja je nepreklicno naredila konec uporabi greznic v urbanih naseljih. Ker gradnja klasičnih greznic v prihodnosti ne bo več dovoljena, je rešitev za njihovo zamenjavo le lastna čistilna naprava.
Odtočni kanalizacijski sistem v objektu deluje v celoti s pomočjo težnosti, kar zahteva cevi z velikimi preseki. Zato črpalke niso potrebne. S kanalizacijskimi odcepi so povezane tudi cevi za odzračevanje, ki tečejo skozi streho in dovajajo svež zrak do odtočne cevi, da se prepreči sesanje ali se upočasni prost pretok odpadne vode. Ventilacijske cevi so pomembne in je treba poskrbeti, da se te strešne odprtine ne zamašijo, zaradi česar je prepočasen odtok. Dva izmed najpogostejših načinov, ki povzročata zamašitev odzračevalne cevi, so ptičja gnezda ali odpadlo listje z bližnjih dreves.
Glavni kanalizacijski cevni odvod izpeljemo skozi steno kleti ali na ravni temeljev. Vsaka posamezna linija mora teči v smeri cestne kanalizacije, ki je po navadi na ulici ali v bližini drugega dela objekta. Vedno obstajajo tudi območja, kjer cestna kanalizacija še ni zgrajena ali so objekti preveč odmaknjeni in bi bila naložba za takšen projekt prevelika. Takšni objekti imajo zgrajen svoj kanalizacijski sistem s čistilno napravo. Preprosto povedano, to je majhen sistem za čiščenje odpadnih voda ter je zasnovan in izdelan za prečiščevanje, nevtralizacijo in stabilizacijo odplak, ki je izdelana za vsakega naročnika posamezno. Končni kos kanalizacije za odpadno vodo je priključen z dvojnim odcepom, na katerega je mogoče priključiti tudi odzračevalno cev, da se odplake lažje odstranijo.
Hišno kanalizacijo uporabljamo za odvajanje odpadnih in meteornih voda. Odpadne vode nastajajo v kuhinjah, kopalnicah, straniščih, garažah in povsod tam, kjer so umivalniki. Meteorne ali padavinske vode pa ob nalivih pritekajo s streh, se zbirajo na dvoriščih, raznih platojih in terasah.
Priključek hišne kanalizacije na javno kanalizacijo izvedemo s cevmi premera F 200 mm (najmanjši dovoljeni premer znaša F 150 mm) z vsaj 2 % nagiba. Hišni priključek izvedemo v smeri toka vode v zgornji polovici cevi javne kanalizacije pod kotom 45°. Pri klasični izvedbi se hišni priključek prav tako izvede v zgornji polovici kanalske cevi. Najpogosteje uporabljamo oblikovne priključne kose, s katerimi se priključujemo v višini osi kanala. Revizijski jašek ali čistilni pokrov moramo vgraditi na vseh spremembah smeri ali padca kanalizacijskega odtoka.
Hišno priključitev kanalizacije na javno kanalizacijo lahko izvedemo samo s soglasjem komunalnega podjetja. Prošnji za soglasje je treba dodati ustrezno projektno dokumentacijo, kjer je poleg položaja objekta podana tudi količine odpadnih voda in dimenzije kanalskih vodov, izvedeni padci, razdalje med jaški in priključni detajli na javno kanalizacijo. Zaradi zaščite pred zmrzovanjem in statične zaščite mora biti hišna cevna kanalizacija, vgrajena dovolj globoko, da jo zaščitimo pred zmrzovanjem in tlačnimi obremenitvami. Izkope naredimo s predvidenim padcem (večji od 2 odstotkov) in dno cevi pred jarkom izravnati. V primeru, da teren ni dovolj čvrst, je treba na dno dodatno nasuti pesek ali gramoz.
Preden padavinska voda odteče v kanalizacijo, mora iti skozi peskolov. Peskolov postavimo na mesto, kjer se kanalizacija lomi iz vertikalnega v vodoravni položaj. Priključki na glavni navpični vod se izvedejo pod kotom 60°. Revizijski element vgradimo, če se navpična smer lomi za več kot 30°. Danes se za kanalizacijske namene uporabljajo izključno plastične cevi. Te cevi imajo različne priključke za medsebojne spoje z odlično tesnitvijo, njihova montaža je preprosta, življenjska doba neomejena, površina cevi pa je povsem gladka, kar omogoča maksimalno drsnost odpadkov po cevi. Cev za glavno kanalizacijo je običajno od 150 mm naprej, najpogosteje pa znaša za stanovanjski objekt s premerom 200 mm in z minimalnim nagibom 2 odstotkov ter je speljana na javno kanalizacijsko omrežje. Če tega ni pa v domačo hišno čistilno napravo. Na javno kanalizacijo hišno odvodno cev priključi pod kotom 45° v smeri toka odpadne vode v kanalu. Na vseh spremembah smeri ali padcu hišnega odvoda je treba vgraditi revizijski jašek ali čistilni pokrov.
Pri novogradnji na področju javnega kanalizacijskega omrežja gradbeno dovoljenje ne bo dopuščalo izgradnje lastne greznice, temveč se je treba priključiti na javno kanalizacijsko omrežje. Priključitev hišne kanalizacije na javno omrežje se dovoljuje le s soglasjem pristojnega komunalnega podjetja. Ta poseg poleg tega zahteva še ustrezno projektno dokumentacijo, iz katere so razvidni vsi detajli hišnega kanalizacijskega sistema, od profilov za kanale, njihovih padcev, razdalj med jaški, do količine odpadnih voda. V primeru, da imamo lastno greznico se vanjo odvaja vsa voda za splakovanje in fekalije, medtem ko se padavinska voda iz streh ali dvoriščnih tal ne odvaja v greznico, temveč v posebne ponikalnice, oziroma se jim omogoči prost izliv po terenu. Zaradi hitrejšega in lažjega odvajanja naj bo greznica v vsakem primeru blizu stavbe, iz katere je speljan kanalizacijski odvod. Hkrati pa tudi na takšnem mestu, kjer bo omogočeno njeno preprosto vzdrževanje in praznjenje.
Čistilna naprava je edina rešitev
V Sloveniji obstaja velik del stanovanjskih hiš, ki nimajo in še hitro ne bodo imeli možnosti za priključitev na javno kanalizacijsko omrežje. Z dolgoročnega stališča obstaja za njih edina smiselna rešitev, da si nabavijo lastne čistilne naprave. Ta je upravičena tako z ekonomskega, kot tudi z ekološkega vidika.
Še nedavno v javnosti o manjših čistilnih napravah ni bilo veliko znanega. Zaradi nove zakonodaje se danes o njih vse več govorijo. Tudi v Sloveniji je takšnih naprav vse več na razpolago.
Seveda pa niso vse med seboj enake. Ob nakupu čistilne naprave moramo upoštevati, da bo čistilna naprava imela ustrezni certifikat (CE oznaka na celotno čistilno napravo in ustrezno izjavo o skladnosti z našimi zahtevami). Naprava mora biti po velikosti primerna količini odvedene odpadne vode. Ob tem se upošteva število bivajočih oseb v hiši in povprečna mesečna poraba vode.
Za individualno potrebo je najugodnejša rešitev vgradnja male biološke čistilne naprave. Njeno delovanje je enako kot delovanje mikroorganizmov v naravnem okolju. Bakterije vse, dokler so žive, požirajo odpadke ter se vmes množijo in umirajo. Aktivne bakterije poleg odpadkov pojedo še mrtve bakterije, od katerih pa ne morejo prebaviti le trdih celičnih ovojnic. Ovojnice se le s časom sesedejo na dno in se tam nabirajo kot odpadna gošča, ki okolju ni nevarna. Takšen proces se nato neprenehoma ponavlja. V naravi to sicer poteka počasi, zato se za čiščenje hišnih odplak z večjo koncentracijo nesnage potrebuje pospeševalno napravo v obliki biološke čistilne naprave. Razlika med naravnim procesom in biološko čistilno napravo je le v tem, da naprava to delo opravlja v bistveno večjem obsegu in hitreje. Praktično je v takšni napravi nadzorovano gojišče bakterij, ki predelujejo biološko razgradljivo umazanijo. Ob tem je treba poudariti, da se očisti le biološka odpadna voda, torej kanalizacijska voda iz hišnih gospodinjstev in je zato namenjena le za tovrstno uporabo, ne pa za industrijske odpadke, maščobe, olja ali celo PVC odpadkov.
Montaža biološke čistilne naprave je hitra in preprosta. Njeno močno ogrodje omogoča, da se lahko vgradi tudi na nadvozni površini. Ker je celotna čistilna naprava zakopana v zemlji, je za okolico neopazna. Glede mesta vgradnje naj se upošteva, da se bo naprava vgradila s pomočjo avto dvigala, zato naj bo mesto dostopno za tovornjak z dvigalom. Čistilna naprava se vstavi v izkopano gradbeno jamo, na dobro utrjeno in ravno podlago. Običajno se postavi na vnaprej pripravljeno armirano betonsko ploščo, debeline 20 cm. Napravo priključimo na električno energijo in povežemo z dotokom odpadne vode. Zatem se celotna naprava do vrha zasuje z zemljo. Na koncu vgradimo sistem za prezračevanje in iztok prečiščene vode. Prezračevanje čistilne naprave je nujno za njeno delovanje. Običajno se prezračevanje omogoči že z navadno pokončno cevjo.
Greznica
V mestnih območjih gradnja greznic za novogradnje ni dovoljena, odpadne vode je treba odvesti v mestno kanalizacijo. Pri tem niso mišljene starejše zgradbe, ki so bile zgrajene pred izgradnjo kanalizacijskega sistema. Če priključitev na javno kanalizacijo ni mogoča in gradimo objekt izven mestne četrti, moramo vgraditi majhno čistilno napravo, kamor odvajamo vse odpadne vode in fekalije. Meteorne ali padavinske vode ne spuščamo v čistilno napravo, temveč jih vodimo v ponikovalnice. Padavinskim vodam pa lahko tudi omogočimo, da se prosto razlivajo po terenu.
Zaključek
Pri izvajanju montažnih instalacijskih del se moramo zavedati, da mora biti delo opravljeno strokovno. Težave lahko imamo z zamakanjem pri vodovodu, ogrevalnih napravah ali kanalizaciji. Iz teh razlogov raje delo prepustimo izkušenim izvajalcem in podjetjem. Nekaj pa lahko naredimo tudi sami in zmanjšamo stroške. Predhodno lahko naredimo gradbene odprtine za vgradnjo različnih instalacijskih omaric. Izvedemo pa lahko tudi vse izvrtine, pripravimo kanale za polaganje cevi ter položimo zaščitne cevi za prehod instalacij preko nadstropij.
I.K.
