Raster ploščic, ki se dobi s stikov ploščic, je bistven sestavni element, še posebej, če gre za večji format ploščic. Predelne stene, sanitarna oprema, in različne izvedbe iztokov za oskrbo z vodo, kanalizacijo, električne naprave itd., je treba vnesti v mrežo ploščic. Za skrbno načrtovanje polaganja ploščic v prostoru je dobro predhodno napraviti načrt za ploščice v merilu M 1:20 (ali 1 : 10). Slika št. 1 prikazuje tloris načrta za polaganje talnih keramičnih ploščic.
Pri tem je treba še posebej paziti pri velikih formatih keramičnih ploščic (velikosti nad 100 mm):
- Cilj je, da poskusimo s sliko prikazati čim boljši simetrični pogled
- Po možnosti ne sme noben ostanek ploščice biti vgrajen na rob stene, če je ploščica manjša od 1/2. Ožje ploščice na vogalih postanejo opazne v primerih, če stene in strop niso popolnoma ravne oziroma navpične. Po pravilu se mere v prostorih le redko izidejo s celimi ploščicami.
- Polaganje ploščic na odpornih stebrih, opornikih, štrlečih in izstopajočih vogalov, delilne stene itn. se, če je to mogoče izvedemo na spojnih stikih.
- Fuga ali stični del na steni v dotiku s talno fugo se imenuje navpična fuga in je lahko prilagojena s fugo na tleh.
- Oprema in sanitarni predmeti so na fugah prilagojeni, kar pomeni, v sredini fuge ali v osi ploščice.
- Sanitarni odtoki in drugi instalacijski predmeti, kot so električna stikala in vtičnice, plinske in ogrevalne naprave, so lahko vgrajene skladno z raster mrežo.
Samo porazdelitev ploščic v načrtu, ki ga predhodno pripravimo za polaganje keramičnih ploščic, v večini primerov zadostuje, če so podane mere v zarisani mreži in izračunane za dolžino ploščice + debelino fuge.
V grobem izračunu je potrebno upoštevati toleranco z odgovarjajočo porazdelitvijo ploščic. Izris keramičnih ploščic na podlagi mreže se v praksi ne izide vedno optimalno. Zato je pred polaganjem keramičnih ploščic potrebno opredeliti, katere so točke, ki so iz oblikovalskega pogleda najbolj pomembne in šele nato določiti izhodiščno točko. Najprimernejše izhodiščne točke so običajno v kotu sobe, sredina stene ali morda sprednji rob tuš kabine ali kopalne kadi itn.. Tako določena porazdelitev ploščic mora biti usklajena tudi z dokončno lego sanitarnih elementov in instalacijskih izpustov. Slika št. 2 prikazuje primer za rezanje ploščic (stena-tla-kopalna kad) pri velikih formatih ploščic.
Določanje izhodiščne točke za polaganje ploščic
Kadar izhodiščna točka v tlorisu načrta za začetek polaganja keramičnih ploščic ni vnaprej določena s stenskim kotom, štrlečim vogalom, stebrom ali podobno, je potrebno določiti raster ploščic na steni iz tiste točke, ki je na pogled v simetrični obliki. Pri tem pa je potrebno dati poudarek na to, da desno in levo ni ostankov ploščic, ki so manjši od < 1/2 širine ploščice. Izhodiščna točka za oblogo s ploščicami je v takih primerih sredina prostora. Vsekakor pa je predhodno potrebno določiti grobo toleranco za obe strani prostora in predvideti oziroma določiti enakomerno izravnavo.
Postopek:
1. Ugotavljanje števila ploščic + preostanka
Širina med stenami / Obloga s ploščicami (ploščice vključno s fugami) = število ploščic
Za ugotovitev točne širine med stenami prostora, je potrebna vsaj približna ocena za debelino ometa in jo je potrebno odbiti, v kolikor stene še niso ometane.
Opomba:
Določanje števila keramičnih ploščic
Bistvenega pomena pri tem je, da so ploščice za polaganje določene tako, da na koncu ne polagamo v navpično smer ozkih kosov ploščic, ta problem je potrebno predhodno rešiti s tolerancami fug.
2. Polaganje rezanih ploščic levo in desno
Porazdelitev mora biti takšna, da levo in desno polagamo le ploščice, ki niso manjše od > 1/2 širine. K temu ostanku dodamo oziroma prištejemo celo ploščico in celotno vsoto delimo z 2. To vedno dobimo po izračunu ostanka ploščic (A+B)> 1/2 ploščice. Ta mera je nato levo in desno dodana.
3. Določanje izhodiščne točke za polaganje ploščic:
Izhodiščna točka za polaganje ploščic je postavljena na sredino zidu, in sicer:
n = parno: na os fuge
n = neparno: sredina ploščice
Opremo, izpuste za odtoke in izlive za armature lahko potem izdelamo s takšne izhodiščne točke, komplet z oblogo ploščic in neodvisno od morebitne grobe gradbene tolerance.
Primer izračuna: Groba gradbena širina = 226 cm, ploščice položene z lepilom na omet (2 x 3 cm) Format ploščice = 150 x 150 mm, s 3 mm široko fugo 226– 2 x 3 cm 220 cm 1. ------------------------ = ------------- = 14,38 kosov 15 + 0,3 15,3 cm To pomeni 14 kosov celih ploščic + ostanek 0,38 ploščic (0,38 x 15,3 = 5,8) n = 14 – 1 = 13 (n = neparno število!) 2. 220 – (13 x 15,3) cm = 220 – 198,9 = 21,1 cm 21,1 ---------- = cm = 10,55 cm (vedno parno - neparno) 2 3. n = 13 (neparno): Izhodiščna točka za oblaganje s ploščicami = Sredina ploščice Za določitev izhodiščne točke za polaganja zadostuje približen izračun po točki št. 1. |
Treba je torej ugotoviti le približno končno število ploščic, da je pravilen položaj kot izhodišče za desno in levo stran polaganja z želeno razliko > 1/2 širine ploščice. Točna mera za izdelavo načrta po pravilu ni pomembna. Sama izhodiščna točka za oblaganje s ploščicami bo v tlorisu in narisu vnesena in na licu mesta lahko pooblaščeni nadzornik, konkretno s kredo na steno označi izhodišče polaganja ploščic.